04/2315-041 ravnatelj@vz-kranj.si
Alpe-Adria 2022

Alpe-Adria 2022

1. DAN: Kranj – Gorenja vas
Približno 32 km
Včeraj je uspešno pod našimi nogami podlegla prva etapa. Sonce je švasalo, grelo je naša telesa, a v srcih je še več žara, sploh pa ljubezenskih zgodb, ki nam krajšajo kilometre, in nič nam ni moglo priti do živega. Še žulji ne, četudi so marsikje že pridno vzcveteli. Adrijana je bojevito otvorila svojo ordinacijo, popikala in potejpala je vse stopalne rožice in na juriš do cilja. Tam so nas kot vselej sprejeli in izborno pogostili Jožko, Boštjan in Silvana. Slava njim, sploh pa nam! 💪💪💪
Zdaj pa ze grizemo nove bregove proti morju. 😘😜❤
2. DAN: Gorenja vas – Medvedje Brdo
Pohojenih novih cca. 30 km
Adrijani je včeraj kolke vrglo ven. To pa zato, ker je ekipa udarila pobesnjen tempo naravnost v breg. Smo jim pripovedovali, da ne bo lahko, zato so se spopadli neusmiljeno do zadnjega atoma. Fino je, ko zgodba prične dobivati svoj pravi žmoht. In to natanko tedaj, ko situacija ni več enostavna, tedaj, ko vsak vsaj malo preseže samega sebe. Res, da se sem pa tja v breg zasliši kakšen ‘fakof’ od srca, da se izproži kak sredinec, a se hkrati rojeva bojevitost. Zagrizenost, vztrajnost, zavezanost cilju in skupinski duh. In v tem je ves čar. Prav zato se takšnim potem tako težko upremo in se vedno znova vračamo nanje.
3. DAN: Medvedje Brdo – Razdrto
Do stotice in še čez
Nekaj vam povem: vsakič znova se na tej maratonski razdalji izkaže, da so tile naši mulci res carji. In vsakič me ta stare ne moremo verjeti, da je letošnja ekipa še mnogo bolj divja, kot je bila prejšnja. ‘Drugo leto boste šli pa sam v dveh delih: prvi dan do Razdrtega, drugi do konca’, je komentirala Mucki. Adrijana je takoj protestno zarjovela, da se kaj takega ne gre, saj želi do penzije hoditi z nami. Prav, naj ostane 6 etap, se bo pa Andrej v spremljevalnem kombiju moral malce podvizati, kajti ploskali smo mu čisto vsi, ko je zapeljal v kamp, zdajle pa še kar čakamo čevape.
Pa da ne boste mislili: ni šlo brez krizic, soočenj s samim seboj, tudi kakšna solzica se je skotalila, potem pa … Tisto kar na dolgih poteh največ šteje: vstajenje iz pepela, pesem in norije iz vseh strani in šprint do konca.
Še kar se ježim in občudujem borbo vseh in vsakega posebej. Komaj čakamo jutri in nove kilometre, da podležejo našim nogam! 💪💪🌼
4. DAN: Razdrto – O, Cizla!
Novih 32 (za šalo)
Zjutraj je spralo Razdrto, potem pa je še pihnilo nekje s severnega tečaja, da se je Adrijani kar zanohtalo v njeni ordinaciji za žuljarje. Ampak še dobro. Prehod v svet škržatov in oleandra je bil tako dokaj frišen in spet je mineval presenetljivo bliskovito. To, da se bo cesta mimo Rodika do Kozine nemarno vlekla, vemo že zdavnaj, zato smo uporabili zvijačo. Zanalašč smo si pripovedovali zgodbe – najbolj bizarne zavodske, iskali smo čim več besed za razne organe in zastavljali smo si dileme v smislu: Kaj bi rajš: pojedla živega ščurka, al spila deci urina od kr enga zanemarjenga tipa? Prisežem, ob takšnih resnih debatah se Kozina prikaže, kot bi mignil. Tam za podporo finišu na tone sladoleda, potem pa v zanosu mimo škratove nage riti do O, Cizle. Če še ne veste, Cizla je ena mal posebna bejba, v izi skoz mal nadrkana, ampak fajn. Ko jo srečaš, se je kljub vsemu razveseliš in krikneš ‘Ooo, Cizla! Kakos kej, stara moja?!’
No, to so te zgodbe, ki jih rojevajo dolge poti.
5. DAN: O, Cizla! – Žusterna
Slabih 25 je skoraj premalo
Dan se je pričel nekako takole:
‘Men pa letos ni tolk dobr kt lan,’ je rekla, ko sem čakala, da zavre voda za kavo.
‘Kako ni dobr? Letos noro dobr hodmo, tko dobr nismo še nikol.’
‘Sej zato. Letos se nč ne zgubljamo, nč me ne boli, letos je vse tko preveč na izi,’ je zaključila, in že čez dobro uro smo spet krenili na tole izi pot do morja. Ta je kaj kmalu postala poligon za norčije in če ne ta hip, že čez nekaj dni se bodo prav te prelevile v žlahten spomin. Doroteja je na drogu izvedla plesno figuro s svojih treningov, nekje od Črnega Kala dalje pa nas je spremljala Lepa Brena s komplet venčkom svojih hitov. Na ravni cesti proti Kopru smo zaplesali kolo, še malo smo povijugali skozi predmestje, obšli pisana pročelja urbanih slikarij in že je bilo pred nami morje. Tako hitro, da še dojeti nismo prav dobro uspeli. Toda s pokloni, aplavzi in čestitkami kar počakajte. Jutri nas čaka še krajša etapa do Pirana. A zakaj? Zato ker smo ravno ujeli ritem in se težko ustavimo. In zato, ker je zaključna slika s Tartinijevega trga lepša, je zadnjič pojasnil Andrej.
6. DAN: Žusterna – Piran
Zašpiljenih 173 km (približno toliko, ker vsakič in vsakemu pokaže drugače)
‘Kok je zdej čudn,’ je rekla, ko smo se spuščali na Tartinijev trg. ‘Kr konc je,’ je še dodala, in to ne le z olajšanjem.
‘Drug let gremo pa še nazaj peš,’ je naprej stekla debata v kafiču.
‘Pa ko bomo šli desetič, loh povabimo še ta stare, ki so včas hodili z nami.’
Cilji in konci so čudna reč. Vso pot jih lovimo, vlečejo nas naprej, izmikajo se nam, vse bolj in bolj nas dražijo, iz nas bezajo skrite demone in hkrati neslutene vrelce moči. Ko pa jih končno zgrabimo, so nekam čudno majhni, nekam brezvezni sami po sebi. Bili bi le poslednji korak, le še en čisto vsakdanji trenutek, če ne bi za njimi živela celotna pot. In prav ta pot s koncem postane nova želja, nov načrt in nov cilj.
Dragi moji mulci – Nika, Kristina, Doroteja, Ajla, Vanessa, Beni, Daša, Neja, Kaja in draga ekipa – Ana, Adrijana in Andrej – upam, da jih zašpilimo še mnogo. Naj spet velja: do konca sveta in še naprej! Za izborjeno in doživeto pot pa se klanjam do srede zemlje in na drugo stran ven. Najmanj toliko!
Za konec pa še en poklon cenjenim vsem vam, ki nas spremljate. Hvala za vso materialno in nematerialno podporo. Hvala za vse besede in spodbudne misli. Obljubimo, da nas boste še kdaj lahko spremljali. 😘🙃💪💪
Zapisala: Petra Vladimirov
Pohod Alpe-Adria 2021

Pohod Alpe-Adria 2021

Peš na poti do morja…


1. DAN: Kranj – Gorenja vas
Obveščeni viri poročajo, da je ekipa uspešno pregulila prvih 32km, jaz pa vam povem, da grizemo že novih 33 direkt v bregove Žirovskega vrha. Prvi žulji so že vzcveteli, krizice se občesno prikradejo v nepozornega duha, a jih brž preženemo s prvovrstnim glasbenim izborom. Mislim, da bo tista o ‘Veroniki, ki ne kaka’ letos kar zmagovalna. Poguglajte jo, ko boste danes na sprehodu. Ne bo vam žal.

2. DAN: Gorenja vas – Medvedje Brdo
Premalo je kilometrov, komaj smo jih spravili spat. In to potem, ko so se že na cilju še kar lovili v divjem šprintu, ko so odigrali še eno odbojko in eno košarko in se za konec sprehodili po večerji, da se pečenka poleže. Tile mulci so res od hudiča, upam, da jih tale nabritost jutri ne mine. Kajti jutri je na vrsti kraljeva etapa: približno 42 km do Razdrtega!

3. DAN: Medvedje Brdo – Razdrto
Kraljeva etapa opravljena! 100 kilometrov je za nami in svet že postaja primorski.
Seveda danes ni bilo lahko. In v tem je smisel. Na mnogih frontah so se že od zgodnjega dopoldneva borile bitke: žulji so že dododbra zabasali copate, mišice je zategovalo v vse smeri, sonce je neusmiljeno peklo in sirene so nas skušale zvabiti na kriva pota. A huje kot je bilo, bolj zagrizeno smo požirali kilometre, sploh pa smo kljub vsemu hudemu vsi do zadnjega pritekli v cilj. Ej, povem vam, kocine so mi štrlele v nebo, prismuknjeno sem vriskala in do konca sem si dala duška z objemi. Ja, zdaj smo res že ekipa v dobrem in slabem. In čisto na skrivaj mi že postaja čisto majčkeno žal, da bo prav te poti enkrat konec.

4. DAN: Razdrto – Klanec pri Kozini
Na lastne oči sem vsemu priča, a se vedno znova sprašujem: kako je to mogoče?! Že prvi dan so poročali, da ne morejo več, a še kar terajo naprej. Šestinosemdeset milijonov stopinj je, oni pa kar hodijo. Enajstletna Nika tolče tempo, da ga lovim kvečjemu tako, da za njo tekam v rahlem drncu. Jasmini so žulji danes naselili poslednji prst in tega se je celo razveselila. Punce se sproti še zaljubljajo in točijo solze (pa ne zaradi kilometrov), fantje so nataknili šlape, da je bolj zabavno in Nemanja si je v nahrbtnik stlačil celo tono. Da se bom vsaj utrudil, je dejal. Me, Ana, Adrijana in jaz, pa na skrivaj za kombijem vse zariple goltamo protibolečinske in delamo raztezne vaje. Madonca so poti enostavne, ko si x-najst!

5. DAN: Klanec pri Kozini – Koper
Adrijana se je bala, da si bodo dekleta tole vzela za ležeren sprehod in bo z njimi krevsala proti Kopru vse do poznega popoldneva. Kako zelo se je motila! Po kratkem ogrevanju so užgale takšen divjii tempo, da ji je kolke metalo na vse strani, v križu pa jo je tako usčipnilo, da je bila čisto postrani. Spet nas je spremljal prvovrsten glasbeni izbor, dečki so vmes napumpali še kakšno skleco ali dve in že smo bili tam. Nekaj čez 13h smo osvojili morje. Toda ni še čas za aplavze, ognjemete in šampanjec: jutri nas čaka še finiš do Pirana!

6. DAN: Koper – Piran
Korak, dva, tri in … cilj!
Ki je zopet zaokrožil našo zgodbo v nepozaben spomin. V prigodo, ki je čisti čudež, a vanj verjamemo od samega začetka. Pa povem vam, ni ves čas lahko in tole ni zgolj zabava. So bolečine, naveličanost, dvomi, slaba volja, jeza, obžalovanja, obtoževanja in še marsikaj peklenskega. A potem so tu ti neverjetni preobrati, navali energije in zavezanosti cilju, salve dobre volje, smeha in optimizma. In naposled so zmage. Drobne, sprotne in intimne, pa tiste v dvoje, tiste skupinske in naposled tiste velike, ko je dosežen naš skupen veliki cilj. Ostane pa le še lepo in energije za na konec sveta. Prav tja, moji dragi mulci, grem z vami kadarkoli! Nika, Vanessa, Emi, Tinkara-Ana, Jasmina, Kaja, Erika, Neja, Nemanja, Beni, Slavko in Bojan: moj poklon do središča zemlje in še čez! Ni več nemogočih poti!!!

PS: Hvala vsem, ki ste nas spremljali in bodrili.Vsaka beseda nam je dala še dodatnih moči in zagona. Hvala za vso materialno ali drugo podporo. Hvala, ker verjamete v našo pot in naše mulce!

Pohod Alpe-Adria 2020: Peš na poti od Kranja do Pirana

Pohod Alpe-Adria 2020: Peš na poti od Kranja do Pirana

ALPE – ADRIA 2020 (peš iz Kranja do Pirana z mulci VZ Kranj)

1. DAN: Kranj – Gorenja vas
Beni je izračunal, da bi do Pirana hodili le uro in petnajst minut, če bi šli z Bleda. Ampak to bi potem čisto preveč hitro minilo.
Popoldne smo vendarle zaokrožili prvo dobro tridesetko in osvojili Gorenjo vas. Nočitev v ‘glampingu Kopačnica’ v roju kresnic, pri smrčečem medvedu.
Še prej pa izborna večerja izpod kuhalnice Silvane, Boštjana in Jožkota! Novi bregovi Žirovskega vrha že kličejo. 😁
2. DAN: Gorenja vas – Medvedje Brdo
Ekola: novih 30+ kilometrov.
Ali pa še kak kilometer, dva več za nekatere.
Ta hitri smo se zapodili v poslednji klanec, potem mi pa neko križišče ni bilo čisto jasno. In čeprav smo v preteklih letih prisegli, da ‘babe v telefonu’ ne vklopimo za nobeno ceno več, smo ponovno riskirali. No, hudič je, ko se na 28-em kilometru zgubiš. Ampak navsezadnje vse to šteje kot le še ena zgodba! 😉
3. DAN: Medvedje Brdo – Razdrto
Kraljeva etapa: tretji dan smo jih kresnili kar 44 in v skupnem seštevku presegli stotko.
Vzcveteli so žulji, noge postajajo telečje, zagrizenosti pa je vse več in več.
Tam nekje po 35-em kilometru, ko je bilo res že brutalno, so mulci spet našli tisto uĺtraško rešitev, ob kateri se mi kar smeje: ko ni več moč hoditi, pa enostavno laufaš! Bravo! Tole danes je bilo epsko. S Pio in Bojanom (loškim) v vrtoglavem finišu do Razdrtega. Ostali v vztrajnostnem režimu kmalu za nami. Tojeto! Danes bo že zadišalo po morju 😉🙃❤💪
4. DAN: Razdrto – Klanec pri Ocizli
Pa saj nas komaj dohajam. Pot se preliva v zgodbe, v anekdote, ki se porajajo z novimi kilometri. Vnovičnih 30 jih je za nami. Prav vsak se srečuje z demoni – s svojimi notranjimi, s tistimi, ki vznikajo zavoljo tegob telesa, sploh pa s tistimi, ki jih podžigajo nevidne sile duha. A o predaji nihče ne pomisli niti za hip. Vsak najde svoj način, kako se pregrizti skozi krize, potem pa se spet pridruži razposajenosti in drobnim treparijam, ki popestrijo dolge poti. Vam iskreno povem: vsakič znova sem popolnoma paf, kako izjemni so naši mulci!

Jutro leze med zamaknjene stene doma duhovnosti, kjer smo danes ponižno legli k zasluženemu počitku,

Andrej že premetava lonce v kuhinji, še malo in lotimo se predzadnjega poglavja na naši poti do morja, ki gre v resnici od tam še naprej 😉🙃💪
5. DAN: Klanec pri Ocizli – Žusterna
Morje nas je kar posesalo s Kraškega roba in s plesnimi koraki smo ga osvojili že zgodaj popoldne. Ko sva z Bojanom korakala proti Kopru, je izjavil, da si ni mislil, da bo pot do morja tako lahka. ‘Ne, Bojan,’ sem ga popravila, ‘reče se: Nisem si mislil, da toliko zmorem.’ Bravo vsi! Še en dan, ko so naši mulci dokazali, da so totalne face! S čestitkami pa kar počakajte, čeprav smo veseli prav vsake, ampak jutri hodimo še do Pirana. 💪🙃❤🤪
6. DAN FINIŠ: Žusterna – Piran
Ko se je Pia prijavljala na pohod, me je vprašala, če bom o njih tudi napisala knjigo. Hej, mulci moji, svojo nepozabno zgodbo ste si napisali sami!
Te poti se vsakič znova prav po otroško veselim. S pričakovanjem velike prigode, z rahlim nemirom, saj vem, da bodo v njej tudi težki trenutki, ki jih bo vsakdo moral premagati sam. In potem, ko jih, se zgodijo tiste stvari, ki resnično štejejo. Marsikdo me vpraša, če je takšna pot za naše mulce prelomna, če je potem vse drugače. Najbrž ne. Je pa trden dokaz in neposredna izkušnja, da zmorejo. Da če se zavzamejo, lahko korak za korakom dosežejo velike cilje. So trenutki, ki so lahko tako težki, da se ti zdi, da nimaš več moči niti za en samcat premik. So trenutki, ki te pretresejo in pomisliš, da dosegaš svoje meje. A prav takšni trenutki ti pokažejo, da se tudi v najtežjih situacijah najde pot in navsezadnje minejo. Meja pa zbledi in se razblini kot nebogljen privid lastnih strahov. Ostane le trdna volja, zaupanje, zadoščenje in neskončno veliko moči. Srčno upam, da naši mulci ponesejo to izkšnjo s seboj. Moj poklon do srede zemlje in še čez!
Cilj je le poslednje dejanje, prazno samo po sebi. Z vso veličino ga napolni opravljena pot. (iz knjige Evforija: 233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja, kje je zabeležena zgodba s pohoda 2018)
Hvala vsem, ki nas podpirate materialno ali kako drugače. Hvala, vsem tistim, ki ste nas v živo ali preko medijev spremljali na poti. Hvala za vse komentarje in vzpodbudne besede. Čeprav nismo vsakemu posebej odgovatjali, smo prebrali in bili veseli prav vsakega odziva. Hvala, ker zgodba dobi priložnost, da zaživi med ljudmi. Se vidimo naslednje leto! Ekipo že imamo 🤪💪🙃😊
Zapisala: Petra Vladimirov