04/2315-041 ravnatelj@vz-kranj.si

“Lepo je, ko hodiš in te spremljajo drevesa,” je rekla, ko smo šumeli skozi toplo listje, svet okoli nas pa je prepredlo tisočero slokih bukovih debel, sem pa tja posejanih s poprhom belih pikastih lišajev. Tedaj smo prešli mesto, kjer sva pred leti z mati Tanco treščili v medvedko z medvedkom, a zgodba še zdaleč ni požela toliko zanimanja, kot so ga “breznove jame”. Pa ne tiste prave, ne tista prava brezna, že na prvi pogled globoka nekaj deset metrov, pod zemljo pa bojda več sto, če me spomin ne vara, tako dolga in neskončna, da sežejo do samega morja tam daleč spodaj. Na takšna brezna sem opozorila mularijo, ko smo se podali prek Velebita, bolj zato, da ne bi brezglavo divjali naokoli. Opozorila sem jih tudi na volke in medvede, ki jih je tu, verjemite mojim lastnim očem, vse polno, opozorila zato, da bi izlet vzeli karseda resno in se ne bi vlekli zadaj in zaostajali in jamrali in spraševali trikrat na minuto “kolk je še”. Nič od tega se ni zgodilo. Kajti tu so bile edinstvene, čarobne, skrivnostno-zlovešče … “breznove jame”. Izumila jih je otroška domišljija. Najpogosteje so se skrivale za majhnimi, komaj opaznimi luknjicami, od koder se je razprostiral teman, nedoumljiv svet, poln čarovnij in magičnih bitij, in več kot si jih odkril ob poti, bolj srečen si postal.

“Breznova jama! Breznova jama! Še ena. Tukaj! Tukaj! A je ta taprava?!” so vzklikali in tekali med slikovitimi apnenčastimi tvorbami, med skrivenčenimi, z mahom obraslimi viharniki, prek travnikov, skozi svetal in gol bukov pragozd. Naprej, naprej in še dlje naprej.

Tako so polni žara in vznesenosti prehodili Premužićevo stazo, od Zavižana na Alan, pa potem še naprej dol do morja Zavratnice. Spredaj so starejši del ekipe poganjali hormoni, zadaj so se mlajši ujeli v čudodelen svet Velebita. Vsem pa sem želela podariti coprnijo. Košček lepega. Del sveta, ki je morje in gora ob enem. Kjer se nebo na horizontu prelije v neskončne vode. (“Ovo nije voda,” bi rekla Katja kot ničkolikokrat že prej, “ovo je more”.) Del sveta, kjer gozdovi, travnik in skala dišijo po soli. Kjer tišina šumi. Kjer valuje prostranost. Kjer ves svet utripa kot ogromna, velika bit. Vele-bit. Veličina biti. Veličastna bit.

“To je najboljši izlet na svetu!” je vzklikal ves utrujen od raziskovanja podzemnih in fantazijskih svetov. “Našli smo 24 breznovih jam! Se mi zdi. Mogoče pa še več!”

“Še 6 je bilo “brezgovih” in vsaj ena “breskova”,” sem se namuznila sama pri sebi.

A kar je najvažneje: našli smo coprnijo. Delček nje smo vzeli s seboj. In ko življenje postane pusto, bedno in ko “sucks”, se lahko vedno znova vračamo k njej.

Mentorice: Petra Vladimirov, Katja Sitar in Tina Kralj

Zapisala: Petra Vladimirov

(Skupno 14 obiskov, današnjih obiskov 1)