Skupina za starše

Skupina za starše

Ob rojstvu otroka je staršem zaupana pomembna, a težka naloga – skrb za majhno bitje, ki starša skozi leta postavlja pred najrazličnejše izzive. Včasih so ti izzivi relativno lahko rešljivi, spet drugič starši občutijo vzgojno nemoč, zmedenost, izgubljenosti in si želijo podpore ter vzpodbude.

V Vzgojnemu zavodu Kranj smo se s tem namenom odločili, da staršem, ki želijo raziskovati vzgojo in krepiti starševsko vlogo, ponudimo možnost vključitve v Skupino za starše. Prvo srečanje Skupine za starše je potekalo v torek, 15. 11. 2022, udeležilo pa se ga je 10 staršev otrok in mladostnikov, ki so nameščeni v stanovanjskih skupinah Vzgojnega zavoda Kranj. Skupina za starše se bo v prihodnje srečevala enkrat mesečno, predvidenih je šest srečanj. Starši bodo ob vodenju strokovnih delavcev Vzgojnega zavoda Kranj raziskovali osnovne zakonitosti vzgoje, utrjevali dobro prakso, krepili šibkejša področja, analizirali konkretne primere z vsakdanjega življenja, … Naslednje srečanje Skupine za starše je predvideno v torek, 13. 12. 2022.

Izvajalci Skupine za starše: Staša Sitar, Andrej Gregorač, Petra Vladimirov, Polona Ovsenar, Mateja Oman Komurka

Zapisala: Mateja Oman Komurka

S kamenčki prijaznosti za še več prijaznih dni

S kamenčki prijaznosti za še več prijaznih dni

13. november je mednarodni dan prijaznosti, obeležujemo pa ga že vse od leta 1998, ko je bila podpisana deklaracija o prijaznosti.

Na ta dan potekajo najrazličnejše aktivnosti, ki ljudi opominjajo na pomen prijaznosti s preprosto željo, da bi le-ta postala del našega vsakdana. Društvo Humanitarček je tako pred leti pričel z akcijo izdelovanja kamenčkov prijaznosti. Gre za čisto običajne kamenčke, ki jih “oblečemo” v različne barve, jih poslikamo z motivi ali jim dodamo lepe misli, nato pa jih skupaj s sporočilcem pustimo na naključnih mestih, da ljudem polepšajo dan in narišejo nasmeh na obraz.

V Vzgojnem zavodu Kranj smo se akciji izdelovanja kamenčkov prijaznosti pridružili že v lanskem šolskem letu in letošnje leto smo to lepo gesto z veseljem ponovili. Tokrat so kamenčke prijaznosti izdelovali mladostniki v Stanovanjski skupini Valjavčeva. Nastala je kopica čudovitih kamenčkov, ki so svoje mesto dobili pred slehernimi vrati domačega bloka, pa tudi po celotnem okolišu Stanovanjske skupine Valjavčeva. Celoten proces izdelovanja in deljenja kamenčkov prijaznosti je bil zares prijeten, a najbolj nam je srce zaigralo, ko smo slišali pogovor dveh stanovalk našega bloka, ki sta radostno klepetali o tem, da sta dobili vsaka svoj kamenček in da jima je le-ta polepšal dan. Takrat smo vedeli, da je bilo vredno in da naslednje leto nadaljujemo z akcijo.

Do takrat pa bomo prijaznost širili s prijazno besedo in lepimi gestami. Slednje namreč nič ne stane, lahko pa naredi čudeže, mar ne?

Prijazen mednarodni dan prijaznosti vam želimo!

Zapisala: Mateja Oman Komurka

Jesenske počitnice v objemu Velebita

Jesenske počitnice v objemu Velebita

“Lepo je, ko hodiš in te spremljajo drevesa,” je rekla, ko smo šumeli skozi toplo listje, svet okoli nas pa je prepredlo tisočero slokih bukovih debel, sem pa tja posejanih s poprhom belih pikastih lišajev. Tedaj smo prešli mesto, kjer sva pred leti z mati Tanco treščili v medvedko z medvedkom, a zgodba še zdaleč ni požela toliko zanimanja, kot so ga “breznove jame”. Pa ne tiste prave, ne tista prava brezna, že na prvi pogled globoka nekaj deset metrov, pod zemljo pa bojda več sto, če me spomin ne vara, tako dolga in neskončna, da sežejo do samega morja tam daleč spodaj. Na takšna brezna sem opozorila mularijo, ko smo se podali prek Velebita, bolj zato, da ne bi brezglavo divjali naokoli. Opozorila sem jih tudi na volke in medvede, ki jih je tu, verjemite mojim lastnim očem, vse polno, opozorila zato, da bi izlet vzeli karseda resno in se ne bi vlekli zadaj in zaostajali in jamrali in spraševali trikrat na minuto “kolk je še”. Nič od tega se ni zgodilo. Kajti tu so bile edinstvene, čarobne, skrivnostno-zlovešče … “breznove jame”. Izumila jih je otroška domišljija. Najpogosteje so se skrivale za majhnimi, komaj opaznimi luknjicami, od koder se je razprostiral teman, nedoumljiv svet, poln čarovnij in magičnih bitij, in več kot si jih odkril ob poti, bolj srečen si postal.

“Breznova jama! Breznova jama! Še ena. Tukaj! Tukaj! A je ta taprava?!” so vzklikali in tekali med slikovitimi apnenčastimi tvorbami, med skrivenčenimi, z mahom obraslimi viharniki, prek travnikov, skozi svetal in gol bukov pragozd. Naprej, naprej in še dlje naprej.

Tako so polni žara in vznesenosti prehodili Premužićevo stazo, od Zavižana na Alan, pa potem še naprej dol do morja Zavratnice. Spredaj so starejši del ekipe poganjali hormoni, zadaj so se mlajši ujeli v čudodelen svet Velebita. Vsem pa sem želela podariti coprnijo. Košček lepega. Del sveta, ki je morje in gora ob enem. Kjer se nebo na horizontu prelije v neskončne vode. (“Ovo nije voda,” bi rekla Katja kot ničkolikokrat že prej, “ovo je more”.) Del sveta, kjer gozdovi, travnik in skala dišijo po soli. Kjer tišina šumi. Kjer valuje prostranost. Kjer ves svet utripa kot ogromna, velika bit. Vele-bit. Veličina biti. Veličastna bit.

“To je najboljši izlet na svetu!” je vzklikal ves utrujen od raziskovanja podzemnih in fantazijskih svetov. “Našli smo 24 breznovih jam! Se mi zdi. Mogoče pa še več!”

“Še 6 je bilo “brezgovih” in vsaj ena “breskova”,” sem se namuznila sama pri sebi.

A kar je najvažneje: našli smo coprnijo. Delček nje smo vzeli s seboj. In ko življenje postane pusto, bedno in ko “sucks”, se lahko vedno znova vračamo k njej.

Mentorice: Petra Vladimirov, Katja Sitar in Tina Kralj

Zapisala: Petra Vladimirov