04/2315-041 ravnatelj@vz-kranj.si
1. DAN: Kranj – Gorenja vas
Približno 32 km
Včeraj je uspešno pod našimi nogami podlegla prva etapa. Sonce je švasalo, grelo je naša telesa, a v srcih je še več žara, sploh pa ljubezenskih zgodb, ki nam krajšajo kilometre, in nič nam ni moglo priti do živega. Še žulji ne, četudi so marsikje že pridno vzcveteli. Adrijana je bojevito otvorila svojo ordinacijo, popikala in potejpala je vse stopalne rožice in na juriš do cilja. Tam so nas kot vselej sprejeli in izborno pogostili Jožko, Boštjan in Silvana. Slava njim, sploh pa nam! 💪💪💪
Zdaj pa ze grizemo nove bregove proti morju. 😘😜❤
2. DAN: Gorenja vas – Medvedje Brdo
Pohojenih novih cca. 30 km
Adrijani je včeraj kolke vrglo ven. To pa zato, ker je ekipa udarila pobesnjen tempo naravnost v breg. Smo jim pripovedovali, da ne bo lahko, zato so se spopadli neusmiljeno do zadnjega atoma. Fino je, ko zgodba prične dobivati svoj pravi žmoht. In to natanko tedaj, ko situacija ni več enostavna, tedaj, ko vsak vsaj malo preseže samega sebe. Res, da se sem pa tja v breg zasliši kakšen ‘fakof’ od srca, da se izproži kak sredinec, a se hkrati rojeva bojevitost. Zagrizenost, vztrajnost, zavezanost cilju in skupinski duh. In v tem je ves čar. Prav zato se takšnim potem tako težko upremo in se vedno znova vračamo nanje.
3. DAN: Medvedje Brdo – Razdrto
Do stotice in še čez
Nekaj vam povem: vsakič znova se na tej maratonski razdalji izkaže, da so tile naši mulci res carji. In vsakič me ta stare ne moremo verjeti, da je letošnja ekipa še mnogo bolj divja, kot je bila prejšnja. ‘Drugo leto boste šli pa sam v dveh delih: prvi dan do Razdrtega, drugi do konca’, je komentirala Mucki. Adrijana je takoj protestno zarjovela, da se kaj takega ne gre, saj želi do penzije hoditi z nami. Prav, naj ostane 6 etap, se bo pa Andrej v spremljevalnem kombiju moral malce podvizati, kajti ploskali smo mu čisto vsi, ko je zapeljal v kamp, zdajle pa še kar čakamo čevape.
Pa da ne boste mislili: ni šlo brez krizic, soočenj s samim seboj, tudi kakšna solzica se je skotalila, potem pa … Tisto kar na dolgih poteh največ šteje: vstajenje iz pepela, pesem in norije iz vseh strani in šprint do konca.
Še kar se ježim in občudujem borbo vseh in vsakega posebej. Komaj čakamo jutri in nove kilometre, da podležejo našim nogam! 💪💪🌼
4. DAN: Razdrto – O, Cizla!
Novih 32 (za šalo)
Zjutraj je spralo Razdrto, potem pa je še pihnilo nekje s severnega tečaja, da se je Adrijani kar zanohtalo v njeni ordinaciji za žuljarje. Ampak še dobro. Prehod v svet škržatov in oleandra je bil tako dokaj frišen in spet je mineval presenetljivo bliskovito. To, da se bo cesta mimo Rodika do Kozine nemarno vlekla, vemo že zdavnaj, zato smo uporabili zvijačo. Zanalašč smo si pripovedovali zgodbe – najbolj bizarne zavodske, iskali smo čim več besed za razne organe in zastavljali smo si dileme v smislu: Kaj bi rajš: pojedla živega ščurka, al spila deci urina od kr enga zanemarjenga tipa? Prisežem, ob takšnih resnih debatah se Kozina prikaže, kot bi mignil. Tam za podporo finišu na tone sladoleda, potem pa v zanosu mimo škratove nage riti do O, Cizle. Če še ne veste, Cizla je ena mal posebna bejba, v izi skoz mal nadrkana, ampak fajn. Ko jo srečaš, se je kljub vsemu razveseliš in krikneš ‘Ooo, Cizla! Kakos kej, stara moja?!’
No, to so te zgodbe, ki jih rojevajo dolge poti.
5. DAN: O, Cizla! – Žusterna
Slabih 25 je skoraj premalo
Dan se je pričel nekako takole:
‘Men pa letos ni tolk dobr kt lan,’ je rekla, ko sem čakala, da zavre voda za kavo.
‘Kako ni dobr? Letos noro dobr hodmo, tko dobr nismo še nikol.’
‘Sej zato. Letos se nč ne zgubljamo, nč me ne boli, letos je vse tko preveč na izi,’ je zaključila, in že čez dobro uro smo spet krenili na tole izi pot do morja. Ta je kaj kmalu postala poligon za norčije in če ne ta hip, že čez nekaj dni se bodo prav te prelevile v žlahten spomin. Doroteja je na drogu izvedla plesno figuro s svojih treningov, nekje od Črnega Kala dalje pa nas je spremljala Lepa Brena s komplet venčkom svojih hitov. Na ravni cesti proti Kopru smo zaplesali kolo, še malo smo povijugali skozi predmestje, obšli pisana pročelja urbanih slikarij in že je bilo pred nami morje. Tako hitro, da še dojeti nismo prav dobro uspeli. Toda s pokloni, aplavzi in čestitkami kar počakajte. Jutri nas čaka še krajša etapa do Pirana. A zakaj? Zato ker smo ravno ujeli ritem in se težko ustavimo. In zato, ker je zaključna slika s Tartinijevega trga lepša, je zadnjič pojasnil Andrej.
6. DAN: Žusterna – Piran
Zašpiljenih 173 km (približno toliko, ker vsakič in vsakemu pokaže drugače)
‘Kok je zdej čudn,’ je rekla, ko smo se spuščali na Tartinijev trg. ‘Kr konc je,’ je še dodala, in to ne le z olajšanjem.
‘Drug let gremo pa še nazaj peš,’ je naprej stekla debata v kafiču.
‘Pa ko bomo šli desetič, loh povabimo še ta stare, ki so včas hodili z nami.’
Cilji in konci so čudna reč. Vso pot jih lovimo, vlečejo nas naprej, izmikajo se nam, vse bolj in bolj nas dražijo, iz nas bezajo skrite demone in hkrati neslutene vrelce moči. Ko pa jih končno zgrabimo, so nekam čudno majhni, nekam brezvezni sami po sebi. Bili bi le poslednji korak, le še en čisto vsakdanji trenutek, če ne bi za njimi živela celotna pot. In prav ta pot s koncem postane nova želja, nov načrt in nov cilj.
Dragi moji mulci – Nika, Kristina, Doroteja, Ajla, Vanessa, Beni, Daša, Neja, Kaja in draga ekipa – Ana, Adrijana in Andrej – upam, da jih zašpilimo še mnogo. Naj spet velja: do konca sveta in še naprej! Za izborjeno in doživeto pot pa se klanjam do srede zemlje in na drugo stran ven. Najmanj toliko!
Za konec pa še en poklon cenjenim vsem vam, ki nas spremljate. Hvala za vso materialno in nematerialno podporo. Hvala za vse besede in spodbudne misli. Obljubimo, da nas boste še kdaj lahko spremljali. 😘🙃💪💪
Zapisala: Petra Vladimirov
(Skupno 22 obiskov, današnjih obiskov 1)