04/2315-041 ravnatelj@vz-kranj.si
Blejski dnevi

Blejski dnevi

Naša mala dežela ima mnogo lepih kotičkov. Tokrat se je skupina petih mladostnikov in dveh vzgojiteljic odpravila raziskovat enega najbolj znanih – Bled z okolico. Izlet smo začeli pred našo „centralo“ v Stražišču, nato pa smo se s kombijem odpeljali proti kampu (River Camping Bled), kjer smo s skupnimi močmi postavili naša začasna bivališča – šotore. Nekaterim od nas so bili znani, drugi pa so prvič imeli priložnost izkusiti to (ne)udobje. Kmalu zatem nas je čakala prva kolesarska izkušnja, precej strm klanec pred Bledom. Kljub zahtevnosti smo vanj zagrizli in ga (vsak dan znova) premagali. Nato smo odkolesarili do Grajskega kopališča, kjer smo v soncu in dežju čofotali do poznega popoldneva.

Drugo jutro nas je spet pozdravil dež, zato smo naš izlet morali odložiti na kasnejo uro. Našli smo precej zabavno alternativo: „dežno kopanje“ v bazenu v kampu. Kasneje smo se s kolesi odpravili do Gorij, tam pustili kolesa in se sprehodili do Blejskega vintgarja. Prek ozkih mostičkov in z očmi uportimi v smaragdno reko Radovno, smo se sprehodili čez sotesko vse do slapa Šum. Pot smo nadaljevali navkeber na Sveto Katarino. Privoščili smo si sladoled, se preizkusili v hoji čez slackline in se naužili razgleda, ki se je razprostiral vse do Šmarjetne gore v Kranju. Tako smo v daljavi uspeli določiti, kje se je naš izlet pravzaprav začel.

Tretji dan smo spet zagrizli v strm klanec pred našim kampom, prekolesarili pot okrog jezera in se pod Ojstrico kopali v Blejskem jezeru. Lačne želodčke smo si napolnili z izvrstnim ješprenom, ki nam ga je pripravil Katarinin mož. Kolesarjenje nazaj je minilo povsem brez pritoževanja, saj je skoraj celotna pot usmerjena po klancu navzdol. Vsekakor nam je bil ta dolg spust v velik užitek. Zvečer smo se odpravili še na koncert v kampu, a smo kmalu ugotovili, da glasba ni ravno po našem okusu. Tako smo se raje lotili kartanja.

Ker smo četrti dan že čutili naše neutrjene kolesarske mišice, smo se že zjutraj odločili pospraviti kolesa, nato pa smo se odpravili na pohod proti Pokljuški soteski. Pot nas je vodila vse do zanimive lesene galerije kraljeviča Andreja (na fotografiji spodaj). Kot sta povedali dve mladostnici „je bilo tam zelo lepo in res očarljivo.” Nazaj grede smo nabrali še nekaj zelišč za čaje in se pod lipo preiskusili v „tihi maši“. Prvo igro smo tiho uspeli ostati cele tri minute, v tretjem poiskusu pa nam je uspelo tišini prebiti že kar 15 minut (… če odštejemo neverbalno komunikacijo : ) ). Pred odhodom v Stražišče smo se še posladkali s sladoledom, nato pa smo Bledu pomahali v slovo . Kljub izzivom, ki so nepogrešljiv del takih dogodivščin, smo se skupaj imeli zelo lepo. Za konec prilagamo še lep verz, ki ga je v vzgojiteljičino beležko zapisala ena od mladostnic: „Look at the sky tonight: all of the stars have a reason, a reason to shine, a reason like mine …”

Zapisala: Maja Kogovšek