04/2315-041 ravnatelj@vz-kranj.si
Motivacijski vikend Stanovanjske skupine Škofja Loka 2020

Motivacijski vikend Stanovanjske skupine Škofja Loka 2020

Ločani smo že več let gojili idejo, da motivacijski vikend preživimo ob Nadiži, in ker je bila vremenska napoved lepa, želja velika ter volja močna, smo jo že kar prvi vikend šolskega leta 2020/21 končno uresničili. V kampu Nadiža smo postavili šotore in si naredili pravi tabor, katerega srce je bilo veliko ognjišče. Kar dobro smo se namučili, da smo nabrali dovolj suhljadi, da smo lahko v žerjavici in na ognju kar dva dni spekli odlično kosilo.
Čas, ki nam je ostal prvi dan, smo izkoristili za kopanje, vragolije na trampolinih in sproščene pogovore.
Drugi dan smo se pomerili v odbojki, se kopali, dobili obisk, si ogledali prečudovit slap Kazjak, si privoščili znamenit sladoled Mlekarne Planika in obiskali najbolj zahodno slovensko vas – Robidišče, večer pa je bil rezerviran za posedanje in pogovore ob ognju.
Tretji dan smo pospravili tabor in se odpeljali v Lepeno, od koder smo jo peš mahnili do Krnskega jezera. Pot je bila precej naporna, a trud je bil poplačan s pogledi na čudovito naravo in z odličnim kosilom »na žlico« v koči.
Preživeli smo čudovit vikend, ki nas je povezal, nam omogočil nove izkušnje, nas sprostil, napolnil z energijo in nam pokazal, da je največja sreča in zadovoljstvo v preprostih stvareh, ki jih ne moreš kupiti.

Saša Rozman Berce

Koleslanje 2020

Koleslanje 2020

Bilo je jutro sredi poletja, napovedan je bil vroč dan. Skupinica, sestavljena iz dveh vzgojiteljev in štirih otrok pa se je ravno usedla na kolo. Ampak ne le za en krog po Kranju. Ampak kar za 80 km dolgo pot iz Kranja in skoraj do Žužemberka na dolenjskem. Ravnateljica nam je zaželela srečo in zavrteli smo pedala. Pot nas je vodila mimo Smlednika, Tacna, skozi celo Ljubljano, Škofljice, Grosuplja in potem čez dolg klanec v vas Krka, ter nato po dolini reke Krke do našega cilja – Šmihela pri Žužemberku.

Našo kolesarska pot je bila obarvana tako s stokanjem otrok, kot tudi tem, da so se spet dvignili in se odločali, da bodo, da res bodo prikolesarili do cilja. 12-letnik je sredi najdaljšega hriba že hotel vreči puško v koruzo, rekel, da res ne zmore. Ob spodbudnih besedah vzgojiteljev se je premislil in stisnil še zadnje moči iz sebe ter premagal hrib. In s tem samega sebe. In tudi vsi ostali otroci so imeli »pogovore« sami s seboj tekom poti.

Zato so bili na koncu še toliko bolj veseli ohladitve v reki Krki na našem cilju. Turistična kmetija Meden je bil naš cilj. Tam smo postavili šotore in prenočili tik ob nabrežju. Pred tem pa smo seveda zakurili še ogenj, pekli hrenovke, penice in seveda premlevali kako je komu šlo kolesarjenje.

A pustolovščine s tem še ni bilo konec. Naslednji dan smo se usedli v čolne. Vsak v svoj kajak. Eden od otrok je šele v tistem trenutku, ko je zagledal čoln, dojel, da prav res bo na reki odvisen sam od sebe. In prav on je kar nekaj časa rabil, da se mu čoln ni več vrtel, ampak je imel kontrolo v svojih rokah. Ampak bistveno je, da mu je uspelo. Celoten projekt je bil namenjen ravno temu – da otroci naletijo na svoje omejitve in jih premagajo. S kajaki in pod budnim očesom inštruktorja iz kajakaškega podjetja Carpe diem, so se otroci spuščali tudi čez strme Krkine jezove. Tam je bilo prisotno precej adrenalina. Skale so nevarno prežale iz vode na teh spustih in potrebno je bilo priti čez in mimo njih. Realna nevarnost, a otroci so obvladali tudi to tveganje.

Na koncu so bili ponosni na svoje dosežke. Vsak zase je bil zmagovalec. Občutek, ki je tako redko prisoten pri naših otrocih. A včasih je dovolj že dva dni, da otrok dobi večjo sigurnost vase. In če ta občutek aktivira tudi v življenjsko zahtevnih situacijah (ki jih v življenju naših otrok ni malo), potem je bilo delo vzgojiteljev dobro opravljeno. Morda bosta ravno ta dva dneva, ki so jih preživeli na kolesu in v čolnu, nekoč dovolj, da bodo sprejeli boljšo odločitev, kot bi jo brez tega.

Gregor Rožanc

Za konec počitnic: Logarska dolina

Za konec počitnic: Logarska dolina

Preden se naši otroci vrnejo v šolske klopi, smo se odločili obiskati Logarsko dolino. Čez drn in strn, po serpentinah smo prispeli najprej do Luč, kjer smo si postavili tabor. Nato smo se sprehodlili do 800 let stare kmetije v Robanovem kotu. Vreme nam je bilo več kot naklonjeno. Zato smo se morali večkrat ohladiti v Savinji. Raziskovanje neštetih poti Logarske doline je prišlo na vrsto naslednji dan, z zaključkom pri slapu Rinka.

Ana Furlan

Zaključni izlet SS Črnava

Zaključni izlet SS Črnava

V Posočju ni morja?!

Za kratek poletni oddih smo si izbrali Posočje. Ugotovili smo, da tam ne teče le Soča in ne samo to, tudi morja ni! V vodo smo skočili že v Idrijci, namočili roke v Tolminskih koritih v Tolminki, opazovali Zadlaščico in pluli po smaragdni Soči. Prečesavali smo vse majhne vasice med Mostom na Soči in Kobaridom, se peljali tudi višje, ker so ozke ceste resnična avantura, teh cest pa je kar precej v omenjenih krajih. Vlekli smo niti med lepotami narave in težko zgodovino, ki jo je prinesla prva svetovna vojna. Da bi jo lažje razumeli, smo odšli v muzej v Kobaridu. Z novimi znanji in vtisi, smo se odločili, da imamo dovolj ovinkov in ozkih cest. Domov smo se zapeljali na avtovlaku.

Ana Furlan

Pohod Alpe-Adria 2020: Peš na poti od Kranja do Pirana

Pohod Alpe-Adria 2020: Peš na poti od Kranja do Pirana

ALPE – ADRIA 2020 (peš iz Kranja do Pirana z mulci VZ Kranj)

1. DAN: Kranj – Gorenja vas
Beni je izračunal, da bi do Pirana hodili le uro in petnajst minut, če bi šli z Bleda. Ampak to bi potem čisto preveč hitro minilo.
Popoldne smo vendarle zaokrožili prvo dobro tridesetko in osvojili Gorenjo vas. Nočitev v ‘glampingu Kopačnica’ v roju kresnic, pri smrčečem medvedu.
Še prej pa izborna večerja izpod kuhalnice Silvane, Boštjana in Jožkota! Novi bregovi Žirovskega vrha že kličejo. 😁
2. DAN: Gorenja vas – Medvedje Brdo
Ekola: novih 30+ kilometrov.
Ali pa še kak kilometer, dva več za nekatere.
Ta hitri smo se zapodili v poslednji klanec, potem mi pa neko križišče ni bilo čisto jasno. In čeprav smo v preteklih letih prisegli, da ‘babe v telefonu’ ne vklopimo za nobeno ceno več, smo ponovno riskirali. No, hudič je, ko se na 28-em kilometru zgubiš. Ampak navsezadnje vse to šteje kot le še ena zgodba! 😉
3. DAN: Medvedje Brdo – Razdrto
Kraljeva etapa: tretji dan smo jih kresnili kar 44 in v skupnem seštevku presegli stotko.
Vzcveteli so žulji, noge postajajo telečje, zagrizenosti pa je vse več in več.
Tam nekje po 35-em kilometru, ko je bilo res že brutalno, so mulci spet našli tisto uĺtraško rešitev, ob kateri se mi kar smeje: ko ni več moč hoditi, pa enostavno laufaš! Bravo! Tole danes je bilo epsko. S Pio in Bojanom (loškim) v vrtoglavem finišu do Razdrtega. Ostali v vztrajnostnem režimu kmalu za nami. Tojeto! Danes bo že zadišalo po morju 😉🙃❤💪
4. DAN: Razdrto – Klanec pri Ocizli
Pa saj nas komaj dohajam. Pot se preliva v zgodbe, v anekdote, ki se porajajo z novimi kilometri. Vnovičnih 30 jih je za nami. Prav vsak se srečuje z demoni – s svojimi notranjimi, s tistimi, ki vznikajo zavoljo tegob telesa, sploh pa s tistimi, ki jih podžigajo nevidne sile duha. A o predaji nihče ne pomisli niti za hip. Vsak najde svoj način, kako se pregrizti skozi krize, potem pa se spet pridruži razposajenosti in drobnim treparijam, ki popestrijo dolge poti. Vam iskreno povem: vsakič znova sem popolnoma paf, kako izjemni so naši mulci!

Jutro leze med zamaknjene stene doma duhovnosti, kjer smo danes ponižno legli k zasluženemu počitku,

Andrej že premetava lonce v kuhinji, še malo in lotimo se predzadnjega poglavja na naši poti do morja, ki gre v resnici od tam še naprej 😉🙃💪
5. DAN: Klanec pri Ocizli – Žusterna
Morje nas je kar posesalo s Kraškega roba in s plesnimi koraki smo ga osvojili že zgodaj popoldne. Ko sva z Bojanom korakala proti Kopru, je izjavil, da si ni mislil, da bo pot do morja tako lahka. ‘Ne, Bojan,’ sem ga popravila, ‘reče se: Nisem si mislil, da toliko zmorem.’ Bravo vsi! Še en dan, ko so naši mulci dokazali, da so totalne face! S čestitkami pa kar počakajte, čeprav smo veseli prav vsake, ampak jutri hodimo še do Pirana. 💪🙃❤🤪
6. DAN FINIŠ: Žusterna – Piran
Ko se je Pia prijavljala na pohod, me je vprašala, če bom o njih tudi napisala knjigo. Hej, mulci moji, svojo nepozabno zgodbo ste si napisali sami!
Te poti se vsakič znova prav po otroško veselim. S pričakovanjem velike prigode, z rahlim nemirom, saj vem, da bodo v njej tudi težki trenutki, ki jih bo vsakdo moral premagati sam. In potem, ko jih, se zgodijo tiste stvari, ki resnično štejejo. Marsikdo me vpraša, če je takšna pot za naše mulce prelomna, če je potem vse drugače. Najbrž ne. Je pa trden dokaz in neposredna izkušnja, da zmorejo. Da če se zavzamejo, lahko korak za korakom dosežejo velike cilje. So trenutki, ki so lahko tako težki, da se ti zdi, da nimaš več moči niti za en samcat premik. So trenutki, ki te pretresejo in pomisliš, da dosegaš svoje meje. A prav takšni trenutki ti pokažejo, da se tudi v najtežjih situacijah najde pot in navsezadnje minejo. Meja pa zbledi in se razblini kot nebogljen privid lastnih strahov. Ostane le trdna volja, zaupanje, zadoščenje in neskončno veliko moči. Srčno upam, da naši mulci ponesejo to izkšnjo s seboj. Moj poklon do srede zemlje in še čez!
Cilj je le poslednje dejanje, prazno samo po sebi. Z vso veličino ga napolni opravljena pot. (iz knjige Evforija: 233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja, kje je zabeležena zgodba s pohoda 2018)
Hvala vsem, ki nas podpirate materialno ali kako drugače. Hvala, vsem tistim, ki ste nas v živo ali preko medijev spremljali na poti. Hvala za vse komentarje in vzpodbudne besede. Čeprav nismo vsakemu posebej odgovatjali, smo prebrali in bili veseli prav vsakega odziva. Hvala, ker zgodba dobi priložnost, da zaživi med ljudmi. Se vidimo naslednje leto! Ekipo že imamo 🤪💪🙃😊
Zapisala: Petra Vladimirov