04/2315-041 ravnatelj@vz-kranj.si
Motivacijski vikend Stanovanjske skupine Škofja Loka 2020

Motivacijski vikend Stanovanjske skupine Škofja Loka 2020

Ločani smo že več let gojili idejo, da motivacijski vikend preživimo ob Nadiži, in ker je bila vremenska napoved lepa, želja velika ter volja močna, smo jo že kar prvi vikend šolskega leta 2020/21 končno uresničili. V kampu Nadiža smo postavili šotore in si naredili pravi tabor, katerega srce je bilo veliko ognjišče. Kar dobro smo se namučili, da smo nabrali dovolj suhljadi, da smo lahko v žerjavici in na ognju kar dva dni spekli odlično kosilo.
Čas, ki nam je ostal prvi dan, smo izkoristili za kopanje, vragolije na trampolinih in sproščene pogovore.
Drugi dan smo se pomerili v odbojki, se kopali, dobili obisk, si ogledali prečudovit slap Kazjak, si privoščili znamenit sladoled Mlekarne Planika in obiskali najbolj zahodno slovensko vas – Robidišče, večer pa je bil rezerviran za posedanje in pogovore ob ognju.
Tretji dan smo pospravili tabor in se odpeljali v Lepeno, od koder smo jo peš mahnili do Krnskega jezera. Pot je bila precej naporna, a trud je bil poplačan s pogledi na čudovito naravo in z odličnim kosilom »na žlico« v koči.
Preživeli smo čudovit vikend, ki nas je povezal, nam omogočil nove izkušnje, nas sprostil, napolnil z energijo in nam pokazal, da je največja sreča in zadovoljstvo v preprostih stvareh, ki jih ne moreš kupiti.

Saša Rozman Berce

Koleslanje 2020

Koleslanje 2020

Bilo je jutro sredi poletja, napovedan je bil vroč dan. Skupinica, sestavljena iz dveh vzgojiteljev in štirih otrok pa se je ravno usedla na kolo. Ampak ne le za en krog po Kranju. Ampak kar za 80 km dolgo pot iz Kranja in skoraj do Žužemberka na dolenjskem. Ravnateljica nam je zaželela srečo in zavrteli smo pedala. Pot nas je vodila mimo Smlednika, Tacna, skozi celo Ljubljano, Škofljice, Grosuplja in potem čez dolg klanec v vas Krka, ter nato po dolini reke Krke do našega cilja – Šmihela pri Žužemberku.

Našo kolesarska pot je bila obarvana tako s stokanjem otrok, kot tudi tem, da so se spet dvignili in se odločali, da bodo, da res bodo prikolesarili do cilja. 12-letnik je sredi najdaljšega hriba že hotel vreči puško v koruzo, rekel, da res ne zmore. Ob spodbudnih besedah vzgojiteljev se je premislil in stisnil še zadnje moči iz sebe ter premagal hrib. In s tem samega sebe. In tudi vsi ostali otroci so imeli »pogovore« sami s seboj tekom poti.

Zato so bili na koncu še toliko bolj veseli ohladitve v reki Krki na našem cilju. Turistična kmetija Meden je bil naš cilj. Tam smo postavili šotore in prenočili tik ob nabrežju. Pred tem pa smo seveda zakurili še ogenj, pekli hrenovke, penice in seveda premlevali kako je komu šlo kolesarjenje.

A pustolovščine s tem še ni bilo konec. Naslednji dan smo se usedli v čolne. Vsak v svoj kajak. Eden od otrok je šele v tistem trenutku, ko je zagledal čoln, dojel, da prav res bo na reki odvisen sam od sebe. In prav on je kar nekaj časa rabil, da se mu čoln ni več vrtel, ampak je imel kontrolo v svojih rokah. Ampak bistveno je, da mu je uspelo. Celoten projekt je bil namenjen ravno temu – da otroci naletijo na svoje omejitve in jih premagajo. S kajaki in pod budnim očesom inštruktorja iz kajakaškega podjetja Carpe diem, so se otroci spuščali tudi čez strme Krkine jezove. Tam je bilo prisotno precej adrenalina. Skale so nevarno prežale iz vode na teh spustih in potrebno je bilo priti čez in mimo njih. Realna nevarnost, a otroci so obvladali tudi to tveganje.

Na koncu so bili ponosni na svoje dosežke. Vsak zase je bil zmagovalec. Občutek, ki je tako redko prisoten pri naših otrocih. A včasih je dovolj že dva dni, da otrok dobi večjo sigurnost vase. In če ta občutek aktivira tudi v življenjsko zahtevnih situacijah (ki jih v življenju naših otrok ni malo), potem je bilo delo vzgojiteljev dobro opravljeno. Morda bosta ravno ta dva dneva, ki so jih preživeli na kolesu in v čolnu, nekoč dovolj, da bodo sprejeli boljšo odločitev, kot bi jo brez tega.

Gregor Rožanc

Za konec počitnic: Logarska dolina

Za konec počitnic: Logarska dolina

Preden se naši otroci vrnejo v šolske klopi, smo se odločili obiskati Logarsko dolino. Čez drn in strn, po serpentinah smo prispeli najprej do Luč, kjer smo si postavili tabor. Nato smo se sprehodlili do 800 let stare kmetije v Robanovem kotu. Vreme nam je bilo več kot naklonjeno. Zato smo se morali večkrat ohladiti v Savinji. Raziskovanje neštetih poti Logarske doline je prišlo na vrsto naslednji dan, z zaključkom pri slapu Rinka.

Ana Furlan

Zaključni izlet SS Črnava

Zaključni izlet SS Črnava

V Posočju ni morja?!

Za kratek poletni oddih smo si izbrali Posočje. Ugotovili smo, da tam ne teče le Soča in ne samo to, tudi morja ni! V vodo smo skočili že v Idrijci, namočili roke v Tolminskih koritih v Tolminki, opazovali Zadlaščico in pluli po smaragdni Soči. Prečesavali smo vse majhne vasice med Mostom na Soči in Kobaridom, se peljali tudi višje, ker so ozke ceste resnična avantura, teh cest pa je kar precej v omenjenih krajih. Vlekli smo niti med lepotami narave in težko zgodovino, ki jo je prinesla prva svetovna vojna. Da bi jo lažje razumeli, smo odšli v muzej v Kobaridu. Z novimi znanji in vtisi, smo se odločili, da imamo dovolj ovinkov in ozkih cest. Domov smo se zapeljali na avtovlaku.

Ana Furlan